Dejavnosti

Pred dnevi sem na bolšjem sejmu kupil knjigo August Rodin – Umetnost – razgovori z mojstrom, ki je v slovenskem prevodu izšla daljnega leta 1947 (ponatisnili so jo še leta 1966). Knjigo imajo tudi nekatere knjižnice. Če gre verjeti Cobissu se en izvod nahaja tudi v domžalski knjižnici. Ker v knjižici Rodin (1840 – 1917) izreče marsikatero modro o naravi umetnosti in ustvarjanja, vam branje seveda toplo priporočam. Kipar, ki je konec XIX. st. kiparstvo pomaknil v smer modernejšega razumevanja (gotovo poznate vsaj Misleca in Poljub), a je hkrati ostal globoko zavezan tradiciji, je s svojimi mislimi zanimiv predvsem za vse, ki pri delu izhajate iz upodabljanja narave, ljudi oz. konkretne predstavnosti. Kot odličen risar seveda ni zanimiv le za kiparje, marsikatero pravo izreče tudi o slikarstvu. In ker si kanimo konec decembra njegova dela ogledati v Milanu, sem se odločil, da vam v naslednjih mejlih postrežem z nekaj citati iz knjige (ki si jih zapišite za uho J).

J.Zalaznik

 

1.      Iz umetniške oporoke:

Ko modelirate (ali rišete/slikate), nikoli ne razmišljajte površinsko, temveč plastično. Vsako površino si zamislite kot skrajni del prostornine, ki potiska površino od znotraj navzven. Vsako življenje namreč privre iz nekega središča, nato raste in se razcvete od znotraj navzven. Tak mogočni notranji vzgon odkrijemo v vsaki lepi skulpturi (sliki). Tudi slikarji opazujte stvarnost v globino!

Zapomnite si: črt ni, je samo prostornost! Kadar rišete, ne skrbite za oris predmeta, temveč ga upodobite plastično, kajti šele plastičnost bo dala predmetu pravi očrt.

Umetnost je prav gotovo stvar čustev. Toda če ne veste nič o prostornini, sorazmerjih in barvah ali če nimate spretne roke, vam bo ohromelo tudi najmočnejše čustvo.

Bodite potrpežljivi! Ne zanašajte se na navdih, ker navdiha ni. Edine lastnosti, ki jih mora imeti umetnik, so modrost, zbranost, odkritosrčnost in volja.

Umetnik, ki mu je natančno posnemanje vse in suženjsko reproducira nepomembne podrobnosti, ne bo nikoli mojster.

Najlepši so tisti predmeti, ki jih imate pred seboj, tisti, ki jih najbolj poznate.

 

2.      O lepem in grdem:

Običajen človek si misli, da to, kar ima on za grdo, ne more biti predmet umetniškega oblikovanja. Vendar, kar imamo za grdo, često kaže več značilnosti, kot to kar imamo za lepo. Za Rodina je značilnost notranja resničnost, izražena z zunanjo; je duša, čustvo, misel, ki jo izražajo poteze na obrazu, kretnje ali gib, prav tako pa tudi barvni odtenki neba ali črta obzorja.

V umetnosti je lepo le tisto, kar ima svojo značilnost. Grdo je v umetnosti le tisto, kar je brez značilnosti, torej ne izraža nobene resnice, ne zunanje in ne notranje. Grdo je v umetnosti, kar je nepristno, izumetničeno, kar hoče biti prikupno ali lepo … vse kar je lažnivo.

o risbi:

Ljudje občudujejo umetnike, katerih risbe imajo imenitno vsebino, tiste, ki lepo rišejo očrte brez vsakega pomena in domišljavo nameščajo svoje osebe.  …Temu običajno rečemo lepa risba, v resnici pa je to le rokohitrstvo, ki spravi v začudenje kakšno zijalo.

Z risbo pa je v likovni umetnosti kot s slogom v leposlovju. Slab je slog, ki je izumetničen in se napihuje, da bi ga čimbolj opazili. Dober pa je tisti slog, ki ga niti ne opazimo, ker nas pritegneta obravnavana vsebina in čustvo, ki ga ta izraža. To velja tudi za barvo. V resnici ni niti lepega sloga, niti lepe risbe in ne lepe barve; samo ena lepota je, lepota resnice, ki se nam razkriva. Pri Michelangelovih risbah npr. niso vredne občudovanja poteze same ali drzne okrajšave in učena anatomija, temveč silna moč obupa, ki ga izraža vsako mojstrovo delo. Posnemovalci, ki niso imeli njegove duše in so pri slikanju svojim osebam dali le njegove kretnje in napete mišice, so se samo osmešili. Seveda pa slikar ne bo mogel izraziti niti najmočnejšega čustva, če ne zna risati in če so njegove barve napačne. V resnici noben navdih ne more nadomestiti dolgega dela, ki je potrebno, da oči lahko spoznajo oblike in razmerja; in to delo šele naredi roko ubogljivo za vse, kar ji narekuje čustvo. Umetnik mora imeti dovršeno tehniko, da svoje znanje lahko skrije. Najtežji problem in obenem najvišji cilj v umetnosti je, da zna človek risati, slikati ali pisati naravno in preprosto.

Rodin o portretiranju (in človeški nečimrnosti):

Ni umetniškega dela, ki bi od umetnika zahtevalo toliko pronicljivosti kot je portret. Portret ima isto vrednost kot življenjepis. A največje težave umetniku ne prinaša delo samo temveč … njegov naročnik. Po nekem čudnem in usodnem zakonu se naročnik zagrizeno trudi, da bi ubil talent v umetniku, ki si ga je izbral. Zelo redko namreč človek vidi samega sebe takšnega, kakršen je; in četudi se v kipu prepozna, mu je neprijetno, da bi ga umetnik upodobil takšnega, kot je v resnici. Naročnik zahteva, da ga umetnik prikaže v kar najbolj nevtralni in banalni luči. Všeč mu je, da človeka v njem zabrišeta njegova služba in družbeni položaj. Bolj kot je kip ali portret napihnjen, bolj kot je podoben togi in domišljavi lutki, bolj je naročnik zadovoljen. Tako si tudi lahko razložimo uspeh povprečnih portretistov, ki upodabljajo le neosebni videz svojih naročnikov.

Rodin tretjič in zadnjič:

Kadar dober kipar (ali slikar) modelira (oblikuje) kip (sliko), mora naprej zasnovati osnovno gibanje, nato pa mora do konca svojega dela v glavi odločno obdržati celotno idejo, da njej neprestano prilagaja in z njo povezuje tudi najmanjše podrobnosti svojega dela. To seveda ne gre brez močnega miselnega napora.

Lepa pokrajina nas ne gane le zaradi bolj ali manj preijetnega občutja, ki ga imamo ob pogledu nanjo, temveč predvsem zaradi misli, ki nam jih zbuja. Linije in barve, ki jih opazujemo v naravi, nas ne ganejo že same po sebi, temveč zaradi globokega pomena, ki ga vidimo v njih. V obrisu drevja, v izrezu obzorja zaslutijo veliki krajinarji nasmejane ali resne, drzne ali šibke, mirne ali tesnobne misli, ki se skladajoz občutjem njihovega duha. Ni živega organizma ne mrtvega predmeta, ne oblaka na nebu ne zelenega poganjka na travniku, ki umetniku ne bi pripovedoval o skrivnostni, neizmerni moči, skriti v vseh stvareh. Vsa lepota umetniških mojstrovin izhaja iz misli, iz hotenja, ki so ga njihovi avtorji zaslutili v stvarstvu.

Najbolj čiste mojstrovine so gotovo tiste, pri katerih ne najdemo več nobenega v v obliki, liniji in barvi neizrazitega odlomka in kjer se vse, prav vse razveže v misel in dušo. Ko podaja umetnik stvarstvo, kakor si ga zamišlja, oblikuje vsaj svoje sanje. Ker vidi umetnik svet z očmi lastne duše, odkriva začudenim sodobnikom tisoč čustvenih odtenkov in tako ti lahko v sebi odkrijejo bogastvo, ki ga doslej niso poznali. Umetnik jim tako pokaže, da imajo vedno več razlogov ljubiti življenje, daje jim novo notranjo jasnost na poti skozi življenje.

Velika dela umetnosti, ki so najvišje priče človeškega duha in odkritosti, nam povedo vse, kar je mogoče reči o človeku in svetu, ob tem pa ob njih razumemo, da obstajajo stvari, ki jih mi ne moremo spoznati.

In še o vprašanju »koristnosti« umetnikov:

Pravi umetniki so v sodobni družbi skoraj edini ljudje, ki svoje delo opravljajo z veseljem. Večina jih svoje delo opravlja z nejevoljo in slabo. Politiki gledajo na svoje službe le z vidika gmotnih koristi, podjetniki streme za tem, da bi zaslužili kar največ  denarja s potvarjanjem svojih izdelkov, delavci z bolj ali manj upravičeno sovražnostjo do delodajalcev pa delajo površno. Zdi se, da imajo danes vsi ljudje delo za strašno nujnost, namesto, da bi videli v njem smisel našega bivanja in srečo. Kako srečnejše bi bilo človeštvo, če bi bilo delo (tako kot je za umetnike) cilj življenja ne pa sredstvo za preživetje. (1912)